Povečajte JPG

JPG ima dve vrsti vsebine: sliko in sledi, ki jih je pustilo stiskanje. Na močno stisnjeni fotografiji so te sledi rahli bloki velikosti 8 krat 8 slikovnih točk v gladkih predelih in migetanje šuma okoli ostrih robov. Model jih ne zna vedno ločiti od pravih podrobnosti. Poveča jih skupaj z vsem drugim in vzorec blokov, ki je bil v izvirni velikosti komaj viden, postane vidna mreža 16 krat 16.

Zato začnite z najboljšo kopijo, ki jo najdete. Fotografija, kakršna je prišla iz fotoaparata ali telefona, je boljša od različice, ki je potovala skozi aplikacijo za sporočila, največja različica na spletni strani pa je boljša od njene sličice. Če je edina kopija groba, vseeno poskusite in presojajte nebo in kožo, kjer se bloki pokažejo najprej.

Zasloni so lahek primer. Fotografija 800 krat 600 zapolni vogal sodobnega monitorja. Pri 1600 krat 1200 ga zapolni večino in zdrži na prosojnici ali spletni strani. Pri tisku je pridobitev najpomembnejša. Pri 300 pikah na palec, s katerimi dela fotolaboratorij, 800 slikovnih točk pokrije manj kot 7 centimetrov, 1600 pa 13,5, kar zadošča za odtis 10 krat 15 z majhnim robom.

Pri eni sami stari družinski fotografiji, ki jo nekdo želi imeti v okvirju, je ta korak od premajhne do dovolj velike pogosto vse delo.

Podrobnosti, ki jih model doda, so verjetna izmišljija. Pri laseh, travi, blagu in kamnu oko ne zahteva nič več. Majhen obraz je drugačen. Oči in usta, ki so bili široki peščico slikovnih točk, se narišejo na novo po tem, kako so obrazi na splošno videti, in rezultat je lahko oster obraz, ki komaj opazno ni obraz te osebe. Portrete preverite v polni velikosti, in kjer je pomembna podobnost, raje uporabite izvirnik.

Besedilo se obnaša enako: veliki napisi so ostri, napisi, premajhni za branje, pa ostanejo neberljivi ali se spremenijo v oblike, podobne črkam. Ne zanašajte se, da bo povečana fotografija razkrila registrsko tablico ali dokument.